Montignacova metoda

Koncept

Montignacova metoda je edinstven način hranjena, namenjen ljudem, ki želijo:
Hujšati učinkovito in trajno
Zmanjšati tveganje za srčne bolezni
Preprečiti diabetes.

Ne-dieta

Montignacova metoda ni dieta v tradicionalnem pomenu besede. Diete je omejevanje količine zaužite hrane, početje, ki ga je na dolgi rok nemogoče uresničevati.
Montignacova metoda je posebna. Predlaga svoboden in uravnotežen način prehranjevanja. Ideja je v spremembi naših prehrambenih navad: ni nam potrebno jesti manj, hrano moramo le pametno izbrati.

Visok krvni tlak

Zadnjih 25 let je Michel Montignac prispeval dokaze, da kalorije kljub splošnemu prepričanju niso ključni faktor pri pridobivanju telesne teže.
Dokazal je, da je debelost povezana z visokim krvnim tlakom, ter da gre za organsko nepravilnost, ki jo posredno povzročajo določene vrste hrane.
Hrana, ki spada v isto kategorijo in vsebuje enako količino kalorij, lahko povzroči, da se posamezniku bodisi poveča bodisi zmanjša telesna teža. To pomeni, da kalorije niso tisto, zaradi česar se debelimo.

Začetnik glikemičnega indeksa (GI)

Michel Montignac je bil prvi, ki je za ljudi, ki so želeli zmanjšati telesno težo, leta 1980 predlagal uporabo glikemičnega indeksa. Takrat je bil GI poznan le na področju diabetesa, medtem ko je bil pri uravnavanju telesne teže neznan dejavnik. Montignac je eden najboljših strokovnjakov tako na področju teoretičnega razvoja, kot tudi na področju praktične uporabe koncepta GI pri zmanjševanju in preprečevanju metaboličnih nepravilnosti: debelosti, diabetesa in bolezni srca.

Splošno znana metoda

Michel Montignac je znan strokovnjak s področja prehranjevanja. Njegove knjige so prevedene v 25 jezikov in izdane v 42 državah. Njegova metoda se uporablja po celi Evropi, kjer je bila prodaja njegovih knjig rekordna (prodanih je bilo več kot 18 milijonov izvodov). Njegove teorije so imele velik vpliv na avtorje iz Združenih držav. Avtorji treh največjih knjižnih uspešnic s področja diet, »Jejte veliko in hujšajte« Susanne Sommers, »Sugar Buster«, Leighton Stewart in »The South beach diet«, dr. Agastona, so dobili navdih prav v največjih knjižnih uspešnicah Michela Montignaca, »Jem, torej hujšam« in »Jejte z užitkom…ostanite vitki!«.

Znanstveni dokazi

Zadnjih petnajst let posamezniki, ki so preizkusili izjemne in trajne rezultate Montignacove metode, širijo dobro besedo o metodi.
Poleg tega številni znanstveni članki na temo visokega krvnega tlaka, hiperinzulinizma in glikemičnih indeksov, ki so bili objavljeni v zadnjih desetih letih, potrjujejo Montignacove znanstvene domneve.


Zakaj je Montignacova dieta edina popolnoma uravnotežena »dieta«?

Nutricionisti so dolga leta vztrajali pri prepričanju, da se posamezniki, ki želijo shujšati, ne smejo prehranjevati z mastno hrano ter da morajo v osnovi jesti zgolj ogljikove hidrate. Toda - motili so se. Hipokalorične (ali nizkomaščobne) diete niso bile učinkovite: debelost je danes za 400 odstotkov bolj prisotna kot je bila v šestdesetih letih.

V sedemdesetih letih je Atkinsova dieta ustvarila nov trend, tako da so ljudem, ki so želeli shujšati, predlagali, da prenehajo z uživanjem ogljikovih hidratov in začnejo uživati maščobe. Gre za dieti, ki je zelo popularna v anglosaksonskih državah. Posameznikom, ki sledijo tej dieti, sicer uspe shujšati, vendar le kratkoročno in na račun naraščajočih zdravstvenih težav, predvsem povečanega tveganja za bolezni srca in ožilja.

Za razliko od tega je Montignacova metoda popolnoma uravnotežen način zmanjševanje telesne teže in ohranjanja vitkosti, pri katerem lahko uživamo raznovrstno hrana. Metoda je uravnotežena zato, ker od nas ne zahteva, da prenehamo z uživanjem ogljikovih hidratov in maščob. Še bolje, metoda priporoča, da uživamo zdrave količine takšne hrane. Montignacova metoda nas poučuje o pravilni izbiri hrane iz omenjenih skupin na osnovi preprostih kriterijev:

Izbira ogljikovih hidratov temelji na osnovi njihovega glikemičnega indeksa. Uživanje hrane z nizkim GI nam pomaga pri hitrejšemu zmanjšanju telesne teže.

Izbira mastne hrane temelji na osnovi učinkov na kardiovaskularni sistem. Določene maščobe prispevajo k zmanjševanju dejavnikov, ki so povezano z boleznimi srca in nam pomagajo pri zmanjševanju telesne teže.

Testi Montignacove metode dokazujejo, da so rezultati dolgotrajni. Še več, Montignacova metoda ljudem pomaga zmanjšati določene dejavnike, povezane z boleznimi srca in ožilja. S tem, ko obravnava tudi tveganja za bolezni srca, ki so prevladujoč problem modernih družb, Montignacova metoda ni zgolj način hujšanja, temveč sredstvo skrbi za zdravje ob uživanju dobre hrane. Zahvaljujoč dejstvu, da je metoda utemeljena na znanstvenih principih, je to tudi mogoče.

Znanstvena dognanja, na katerih temelji Montignacova metoda, odpirajo oči tistim posameznikom, katerih prehrambene navade so podvržene sodobnim navadam. Na ta način nam metoda pomaga pri zavedanju naših prehrambenih pravic.

Koncept v ozadju Montignacove metode

Montignacova metoda je plod dolgoletnega raziskovanja in testiranj. Je sinteza številnih znanstvenih publikacij, izdanih od osemdesetih leti, in uspešnih rezultatov testov Michela Montignaca v sodelovanju z raznovrstno skupino zdravnikov in raziskovalcev. Z znanstvenega stališča je metoda nesporna. Montignacovo metodo so obravnavali številni strokovni članki, npr. profesor Jean Dumesnil v članku, objavljenem novembra 2001 v Britanskem zborniku prehrane.

Ne gre za dieto

Montignacova metoda ni dieta v tradicionalnem pomenu besede. Dieta se omejuje na količino zaužite hrane, kar pa je lahko izvedljivo le kratkoročno.

Montignacova metoda ne postavlja omejitev glede količine zaužite hrane. Gre za uravnotežen način prehranjevanja, pri čemer zavedno izbiramo hrano iz različnih skupin: ogljikovi hidrati, maščobe in proteini.
Hrano je potrebno izbirati glede na njene fizično-kemijske lastnosti in potencial, ki ga ima pri preprečevanju prekomernega pridobivanje telesne teže, diabetesa in bolezni srca.
Testiranja in znanstvene raziskave so pokazale, da lahko tudi večina posameznikov, ki že imajo omenjene težave, z uporabo Montignacove metode težave bistveno zmanjšajo.

Poučuje nas o prehrambenih navadah, s katerimi dosežemo cilje

Montignacova metoda nas poučuje o prilagajanju naših prehrambenih navad našim ciljem:
Zmanjšati telesno težo;
Preprečiti tveganje povečanja telesne teže;
Preprečiti diabetes tips II;
Zmanjšati tveganje za nastanek bolezni srca.

Glavni načeli Montignacove metode

Prvo načelo je premostiti pogojevanje, ki izhaja iz zmotnih sporočil, ki nam pravijo, da so kalorije tisto, zaradi česar se redimo. To prepričanje – kljub temu, da je dokazano napačno – je žal še vedno zelo razširjeno.

Drugo načelo je uživanje hrane, ki je hranilna, torej izbrana glede na njeno hranilno vrednost in metabolični potencial.

Najboljši ogljikovi hidrati so tisti z najnižjimi glikemičnimi indeksi.
Kvaliteta mastne hrane je odvisna od narave vsebovanih kislin:
Polinasičene omega 3 kisline (ribja mast) in mononasičene maščobne kisline (olivno olje) so najboljša izbira.
Proteine je potrebno izbrati na osnovi njihovega (rastlinskega ali živalskega) izvora, glede na njihova medsebojno komplementarnost in glede na reakcije, ki jih povzročijo na naše telo (hiperinzulinizem).


Kako izvajati Montignacovo metodo

Montignacova metoda je razdeljena na dve fazi.

Prva faza: Faza zmanjševanje telesne teže
Ta faza je odvisna od koločine prekomerne teže. Poleg preudarne izbire maščob in proteinov, je v prvi fazi bistvenega pomena uživanje primernih ogljikovih hidratov, in sicer tistih z glikemičnim indeksom, manjšim ali enakim 35. Cilj je uživanje obrokov, ki ne spodbujajo visoke ravni sladkorja v krvi. Preudarna izbira hrane bo ne samo preprečila kopičenje maščobe (lipogeneza), temveč tudi spodbudila procese zmanjševanje že nakopičenih maščob (lipoliza), s tem, ko se bo potrošila odvečna energija (termogeneza).

Druga faza: Faza stabilizacije in preprečevanja
Ogljikove hidrate moramo vedno izbirati glede na njihov GI. V tej fazi je obseg izbire večji kot v prvi fazi. Odločimo se lahko celo za uporabo novega koncepta, t.i. glikemičnega izzida (sinteza med GI in čisto vsebnostjo ogljikovih hidratov ter nivojev sladkorja v krvi, ki so rezultat zaužitih obrokov. Pod temu pogoji lahko uživamo ogljikove hidrate po želji, celo tiste z visokimi GI.

Montignacova metoda morda ni rešitev vsega zla, toda v primerjavi s konvencionalnimi dietami je zelo obetavna možnost.

Gre za znanstveno metodo, ki temelji na sklopu raziskav, opravljenih v zadnjih dvajsetih letih. Prav tako temelji na rezultatih, ki jih zagovarjajo tako ljudje, ki so metodo preizkusili, kot tudi zdravniki, ki jo predpisujejo.

Michel Montignac je bil prvi, ki je v začetku devetdesetih let predlagal uporabo glikemičnih indeksov za preprečevanje in zmanjševanje debelosti. Sledili so številni strokovnjaki s področja zdravja. Montignacova metoda je danes mednarodno priznana. Med drugim jo priznavata avstralski znanstvenik J. Brand-Miller in ameriški epidemiolog Walter Willett.

Zahvaljujoč izjemnim rezultatom in ugodnim stranskim učinkom se je Montignacova metoda izkazala kot inovativen in izjemno koristen prispevek k reševanju težav, povezanih s telesno težo.


Znanstvena načela, na katerih temelji Montignacova metoda

Glavna načela, na katerih temelji Montignacova metoda

Dejavnik energije je drugotnega pomena

V nasprotju z razširjenim prepričanjem, je faktor energije drugotnega pomena (kar ne pomeni, da ga ni potrebno upoštevati) pri pridobivanju telesne teže. Epidemiološke študije so pokazale, da med vnosom kalorij in debelostjo ni korelacije. Obstajajo celo študije, ki dokazujejo negativno korelacijo med zgornjim. Od leta 1960 se je dnevni vnos kalorij v zahodnih državah zmanjšal za približno 35 odstotkov. Kljub temu se je debelost povečala za 400 odstotkov.

Funkcionalni vzrok za povečano telesno težo je hiperinzulinizem / visoki nivoji sladkorja v krvi

Hiperinzulinizem je rezultat prekomernega izločanja hormona inzulina iz trebušne slinavke. Inzulin med metaboličnimi procesi, ki sledijo prebavi, zmanjšuje nivo sladkorja v krvi.

Ko zaužijemo ogljikove hidrate (kruh, krompir, sadje, sladkor…), se spremenijo v glukozo. Glukoza gre preko črevesne stene v krvni obtok. Pride do povečanih ravni sladkorja v krvi, ki pri praznem želodcu znašajo približno 1g na liter krvi. Glikemija sproži izločanje inzulina in mišičnega tkiva, kar povrne sladkor na prvotne ravni.

Pri posamezniku, katerega mehanizem deluje normalno, je izločanje inzulina sorazmerno z nivoji sladkorja v krvi. Za znižanje glikemije je potreben izločen inzulin.

Pri nekaterih posameznik pa odziv inzulina ni sorazmeren. Takšno prekomerno izločanje inzulina imenujemo hiperinzulinizem.

Zadnjih 25 let so številne znanstvene raziskave pokazale, da je hiperinzulinizem vedno povezan s prekomerno težo. B. Jeanrenaud je dobro opisal ta proces: »V vseh primerih debelosti, ne glede na posameznika, je vedno prisoten hiperinzulinizem, ki je sorazmeren z indeksom telesne mase (BMI), ki meri stopnjo odvečne teže.« Dodaja, da »pri živalih se odvečna teža lahko umetno pospeši z vnosom inzulina.«

Prekomeren inzulin povzroči povečanje telesne teže, zmanjšana količina inzulina pa povzroči zmanjšanje telesne teže.

Izvor hiperinzulinizma so ogljikovi hidrati z visokim GI.


V nasprotju s prepričanjem, ki je veljalo dolgo časa, so ogljikovi hidrati med seboj različni in izzovejo različne metabolične procese. Poleg tega je bilo dokazano, da se v prebivala absorbirajo v enakem času, zato je delitev na »hitre« in »počasne« sladkorje popolnoma absurdna in zavajujoča.

Od začetka osemdesetih let so na voljo dokazi, da 980 ogljikovih hidratov, ki spadajo v isto kategorijo (dva kompleksna škroba, na primer leča in krompir) lahko vsebujejo enako količino kalorij, a povzročijo popolnoma različne nivoje sladkorja v krvi, ki se lahko med seboj razlikujejo tudi od dveh do treh stopenj.

Z namenom ugotoviti, kako se naša telesa odzovejo nanje, so ogljikovi hidrati razdeljeni glede na njihov potencial pri dvigovanju ravni sladkorja v krvi. Ogljikovi hidrati z nizkim GI so tisti, ki izzovejo nizko raven sladkorja, pri čemer so ogljikovi hidrati, ki izzovejo visoke ravni sladkorja v krvi tisti v kategoriji visokih GI.

Odpor do inzulina

Posameznik, ki občasno zaužije enega ali več ogljikovih hidratov z visokim GI, bo izločil inzulin, ki je potreben za znižanje nivoja sladkorja v krvi. Ko ima posameznik navado, da uživa ogljikove hidrate z visokim GI, se njegovo telo inzulinu upre (znano tudi kot občutljivost na nizek inzulin).Glukoza, kljub izločanju inzulina, se bo poskušala obdržati v krvnem obtoku človeka, kar se imenuje kot sindrom odpora do inzulina in je značilna za diabetes tipa II.

Receptorji inzulina prenehajo pravilno delovati in celična tkiva, odvisna od glukoze, ne prepoznajo prisotnosti inzulina. Visoke ravni sladkorja v krvi se ustalijo, ko se glukoza nabira v krvnem obtoku, namesto da bi šla v celice. Kot rezultat te reakcije, naš organizem postane »neučakan« in ukaže trebušni slinavki, da izloči več inzulina, kar prispeva k hiperinzulinizmu. Tako nastane začaran krog, kjer hiperinzulinizem povzroči odpor na inzulin.

Povzročitelj povečanja telesne teže je hiperinzulizem.

Kot opozarjajo številni avtorji, je ena bistvenih značilnosti inzulina, da deluje na maščobni metabolizem. To imenujemo lipogeneza.

Shranjevanje maščobnih kislin v maščobnih oblogah
Inzulin stimulira aktivnosti encimov, in sicer lipoproteinske lipaze. Funkcija tega encima je zagnati kroženje maščobnih kislin (ki ustrezajo maščobam, ki jih zaužijemo pri obroku hrane), da se shranijo kot trigliceridi, s čimer se poveča volumen maščobnih celic (adipociti).
Poleg tega inzulin povzroči zadrževanje v še enem encimu, trigliceridni lipazi. Ta encim je odgovoren za lipolizo, odvajanje shranjenih maščobnih rezerv.
Shranjevanje glukoze v maščobnih rezervah

če je vrednost glikemije zaužitem obroku previsoka, bo glukoza najverjetneje presegla potrebe našega telesa. Hiperinzulinizem, ki ga sproži hiperglikemija, bo ob dražljaju lipoproteinske lipaze spremenil preostalo glukozo v maščobo, ki se bo shranila v maščobne celice.

Hiperinzulinizem je zagotovo funkcionalni vzrok pridobivanje telesne teže!

Pravilno vprašanje se glasi, kaj bi se zgodilo z maščobnimi kislinami, če se preko lipogeneze ne bi shranile. Odgovor je enostaven, a presenetljiv: če se ne bi aktivirale z lipoproteinsko lipazo (zaradi inzulina), bi naš organizem maščobne kisline potrošil. Organizem namreč ustrezno prilagaja metabolične procese.

Proces zmanjševanje telesne teže (lipoliza)

Kot lahko vidimo, je lipogeneza metabolični proces, ki povzroči kopičenje maščob, torej pridobivanje telesne teže. Lipoliza pa je ravno nasprotni proces, gre torej za odvajanje maščob in posledično zmanjševanje telesne teže.

Naš organizem se znajde v situaciji, ki ga prisili, da išče maščobo v maščobnih celicah (adipocitih), ki jih uporablja kot karburant, s čimer zmanjša njihov volumen. Da bi to delovala, mora biti inzulin nizek. Mehanizem poteka na sledeči način: nizki nivoju inzulina aktivirajo encim triglicerid-lipaza, ki je odgovoren za odstranjevanje maščobnih kislin iz adipocitov, tako da jih prinese v krvni obtok. Naš organizem jih potem skuša porabiti tako, da prilagodi energetsko delovanje glede na potrebe.

Trdimo lahko, da je inzulin tisto, kar uravnava našo telesno težo. če torej želimo shujšati, moramo nadzirati ravni inzulina tako, da jih skušamo obdržati na čim nižjih ravneh. Da bi to dosegli, moramo vrhunce glikemije po obrokih obdržati čim nižje.

Edina rešitev je torej uživanje ogljikov z nizkim GI.

Izkušnje kažejo, da z uživanjem ogljikov z nizkim (35 ali nižjim) GI, inzulin ostane na dovolj nizkih ravneh, da omogoči encimu za zniževanje telesne teže, da deluje in s tem spodbudi proces zmanjševanje telesne teže.

Kot vidimo, je ključni dejavnik pridobivanje telesne teže uživanje ogljikovih hidratov z visokim GI

Fenomen lipogeneze, kot je opisan zgoraj, razloži celoten postopek. Poznavanje fenomena lipolize nas opozori na dejstvo, da če želimo shujšati, moramo uživati ogljikove hidrate z nizkim GI.

Pridobivanje telesne teže pa ni zgolj rezultat kopičenje zaužitih maščob. Inzulin vpliva tudi na presežke glukoze, ki nastanejo zaradi prekomernega uživanja ogljikovih hidratov z visokim GI.

Strokovnjaki za prehrano so dolga leta verjeli, da se glukoza ne more spremeniti v maščobo, zato so priporočati diete, ki so bile bogate z ogljikovimi hidrati. Profesor Walter Willett pa je temu oporekal »z nasveti o odstranjevanju maščob z jedilnikov ljudi in priporočilom o uživanju ogljikovih hidratov, so strokovnjaki za prehrano prispevali k razširjanju debelosti«. Organizem je v tem primeru izločal še več inzulina in proizvedel večje količine odvečne glukoze, ki je telo ne potrebuje in se eventualno shrani kot maščoba.

Načela Montignacove metode so strokovno potrdili s kanadsko klinično raziskavo

Novembra 2001 je prestižna znanstvena revija, Britanski zbornik prehrane, objavila članek, ki je razložil znanstvene domneve, ki ležijo v ozadju Montignacove metode.

Avtorji raziskave so priznani raziskovalci Univerze v Quebecu. Leta 1996 je vodja raziskovalcev, profesor Jean Dumensnil, shujšal za več kot 18 kilogramov, zahvaljujoč Montignacovi metodi. Ker je bil nad rezultati navdušen, se je odločil, da bo principe metode podrobneje raziskal.

Z ekipo in sodelovanjem dveh eminentnih kolegov (profesorjem Angelom Temblayem in profesorjem Jean-Pierrom Depresom), je profesor Dumensil vzpostavil poskusno študijo, v kateri je bila narejena primerjava med Montignacovo metodo in dietami, ki so jih priporočali uradno priznani strokovnjaki.

Dvanajst posameznikov s prekomerno telesno težo, starih povprečno 47 let in povprečno težo 103,5 kg, je bilo usposobljenih za sodelovanje v raziskavi. Ne glede na dejstvo, da je bil njihov indeks telesne teže višji kot 33 km/m2 , so bili udeleženci raziskave zdravi.

Skupina je preizkusila tri različne diete, ki so trajale vsaka po 6 dni, z vmesnimi premori med posamezno vrsto diete. V vsakem od šestdnevnih obdobij so bili obroki pripravljeni v Raziskovalnem centru bolnišnice Laval. Vse, kar so zaužili, je bilo skrbno načrtovani in izračunano na osnovi strogega medicinskega nadzora.

Vzorci krvi so bili posameznikom odvzeti pred začetkom in po koncu eksperimenta. Zadnji dan so posameznikov vzorce vzeli vsako uro, na podlagi česar so lahko izmerili spremembe v ravneh glukoze, inzulina in triglicerida.

Izbrane tri diete so bile naslednje:
Dieta 1: To dieto priporoča American Heart Association (AHA). Omejitev pri količinah zaužite hrane ni, vnos lipidov pa je nizek.

Dieta 2: Dieta ustreza Montignacovi metodi, ki poudarja, da je potrebno uživati ogljikove hidrate z nizkim glikemičnim indeksom.

Dieta 3: Dieta je temeljila na priporočilih American Heart Association (AHA), vendar je bil vnos kalorij omejen na količino, ki je bila zaužita spontano, ko se je skupina držala diete 2.

Dieta AHA je bila izbrana zaradi dejstva, da se v ZDA uporablja kot referenca za preprečevanje bolezni srca in ožilja. Njeno glavno načelo nikoli ni bila pomoč ljudem pri zmanjšanju telesne teže, temveč se je smatrala kot način izboljšanja ravnotežja maščob v telesu. Zaradi omenjenega ne določa omejitev glede količine zaužite hrane. Temelji pa na priporočili strokovnjakov, da naj bi uživali malo maščob in veliko ogljikovih hidratov.

Prvotna domneva dr. Dumesnila je bila, da bodo posamezniki pri dieti 2 (Montignacovi metodi) zaužili manj kalorij kot pri dieti 1, kljub temu, da nobena od njiju ne postavlja omejitev glede količine zaužite hrane. Ko je sam preizkusil Montignacovo metodo je, je opazil površinski učinek diete. Počutil se je namreč, kot da je pojedel dovolj. Ta občutek zadovoljstva se je izkazal za resničnega tudi v primerih, ki bodo omenjeni v nadaljevanju.

Kar se tiče diete 3, bi lahko trdili, da je bila omejena različica prve diete, saj je bil vnos omejen na določeno število kalorij. Dieta je v veliki meri ustrezala dietam za hujšanje, ki jih predpisujejo bolnišnice in tradicionalni strokovnjaki za prehrano.

Rezultati prehrane

Za vsako preizkusno obdobje je bila zabeležena povprečna količina zaužitih kalorij in proporcionalna porazdelitev posameznega makrohranila. Prav tako so primerjali spremembe v teži in obsegu pasu. Rezultati so predstavljeni v spodnji tabeli.

	Dieta 1 (AHA, brez omejitev)	Dieat 2 (Montignacova, brez omejitev)	Dieat 3 (AHA, z omejitvami)
Kcal Proteini Lipidi Karbohidrati Teža Obseg pasu	2798 15% 30% 55% +0.2% +0.3%	2109 31% 32% 37% -2.4% -3.0%	2102 16% 30% 54% -1.7% -1.7%

Najprej opazimo, da je število zaužitih kalorij pri dieti 2 (Montignacova metoda) 25 odstotkov manjše kot pri dieti 1 (AHA), kljub temu, da sodelujočim v raziskavi v nobenem od obeh primerov niso bile postavljene omejitve. Rezultat je presenetljiv in pomemben, saj je do zmanjšanega vnosa hrane pri Montignacovi dieti brez posebnega napora.

Strokovnjaki za prehrano vedo, da tako pomembno zmanjšanje vnosa kalorij običajno ni mogoče, razen ob pomoči dietnih zdravil. Večina takšnih zdravil pa je bila umaknjenih s trga zaradi tveganih stranskih učinkov. Vprašalnik, ki so ga izpolnili sodelujoči v raziskavi ob koncu vsakega obdobja, je jasno pokazal, da so bili pri uporabi Montignacove metodo siti.

Vprašalnik, izpolnjen ob koncu tretje diete je jasno pokazal, da so bili udeleženci pogosto lačni. Nekateri so se le stežka spoprijeli z omejitvami glede količine zaužite hrane; nekateri od njih so s sodelovanjem v študiji celo prenehali. Takšna reakcija popolnoma ustreza običajnim reakcijah pri nizkokaloričnih dietah.

Mehanizem zmanjševanje telesne teže

Spontano zmanjševanje vnosa kalorij pri dieti 2 (Montignacovi) je eden od razlogov za njen uspeh. Dejansko je dieti enostavno slediti, saj dopušča, da zadovoljimo potrebe po hrani, tudi če jemo manj.

Za ta paradoks obstajate dve razlagi.

Količina spontano zaužitih proteinov je večja. Številne študije so pokazale, da imajo proteini večji površinski učinek kot druga hrana. Poleg tega so ogljikovi hidratii, zaužiti po Montignacovi metodi, izbrani preudarno, glede na njihov GI. Izkušnje so pokazale, da so ogljikovi hidrati učinkoviti tudi pri zadovoljevanju naših potreb po hrani. S tem, ko omejimo glikemične vrhunce, nam uživanje ogljikovih hidratov z nizkim GI pomaga pri izogibanju reaktivne hidroglikemije, ki običajno podaljša občutek lakote.

Najboljše rezultate lede izgube telesne teže in sprememb obsega pasu je pokazala Montignacova dieta. Bila je kar dvakrat bolj učinkovita kot dieta 3, pri čemer je bilo število zaužitih kalorij enako.

Hranilno ravnotežje

Zanimivo je opazovati, kako se hranilno ravnotežje pri dieti 2 in dieti 3 razlikuje od diete 1.

Spodnja preglednica nam bo omogočila lažje razumevanje tega.

	Diet 1 (AHA, brez omejitev)	Diet 2 (Montignacova, brez omejitev)	Diet 3 (AHA, z omejitvami)
Kcal/dan Proteini(Kcal) Lipidi (Kcal) Karbohidrati (Kcal) Vlakna	1.00 1.00 1.00 1.00 1.00	0.75 1.55 0.80 0.51 1.12	0.75 0.80 0.75 0.74 1.08

če se nanašamo na dieto 1, lahko ugotovimo, da Montignacova metoda vodi do spontanega zmanjšana ogljikovih hidratov za 49 odstotkov in za 20 odstotkov pri vnosu lipidov. Vnos proteinov se poveča za 55 odstotkov.

Prof.esor Dumesnil meni, da gre za potencialno zanimivo prilagoditev diete, še posebej, ker zmanjšanje poteka na račun »slabih lipidov« in »slabih ogljikovih hidratov«. Poleg tega ni bilo nikoli dokazano, da ima lahko takšno povečanje vnosa proteinov nasprotne učinke.
Ravni inzulina in glukoze

Profesor Dumesnil je menil, da je pomembno poudariti učinke enega temeljnih elementov Montignacove metode, nadzor inzulina in nivoja sladkorja v krvi.

Spodnji graf prikazuje spremembe v ravneh glukoze in inzulina na uro, ki so bile zabeležene v zadnjem dnevu vsakega obdobja diet.

Simboli: Povprečne dnevne determinante in območja pod krivuljo glukoze (a) in inzulina (b), zabeležene na 6. dan vsakega obdobja posamezne diete (), Način 1, American Heart Association (AHA) faza I diete brez omejitev; () Način 2, nizek GI, malo maščob, veliko proteinov, brez omejitev,;(), način 3, dieta faze I AHA, z omejitvami.
Graf 1 prikazuje vrhunce v nivojih glukoze v krvi (glikemični vrhunci), ki jih generira vsak od treh dnevnih obrokov. Pri zajtrku so tri diete povzročile izrazito povečanje ravni sladkorja v krvi, čeprav so po kosilu in po večerji ravni sladkorja veliko nižje pri Montignacovi metodi. Višji glikemični vrhunec po zajtrku, tudi pri Montignacovi metodi, razloži dejstvo, da je zajtrk večinoma obrok, ki vsebuje veliko ogljikovih hidratov. Posledično je glikemični nivo višji kot pri ostalih obrokih.

Graf 2 prikazuje, da so ravni inzulina pri Montignacovi metodi (tudi po zajtrku) vedno bistveno nižje kot pri ostalih dietah. Poleg tega je ob koncu dneva raven inzulina podobna ravni pri uporabi Montignacove metode.

Izsledki raziskave jasno dokazujejo, da je GI veljaven koncept za bistveno zmanjšanje ravni glukoze in inzulina v krvi, obenem pa pomaga zagotoviti sprejemljivo raven sitosti. Na ta način je mogoče zmanjšati ali preprečiti hiperinzulinizem, ki je dejavnik tveganja pri diabetesu, debelosti in nekaterih boleznih srca in ožilja.

Lipidni profil

Izmed vseh rezultatov raziskave so najbolj spektakularni tisti, ki zadevajo dejavnike tveganja za bolezni srca in ožilja.

Spodnja preglednica povzema učinke treh oblik diet na lipidni profil:

Dieta 1: AHA dieta, brez omejitev

	Pred	Po 6 dneh
Trigliceridi Skupni holesterol LDL-holesterol HDL-holesterol Skupni holesterol / HDL delež holesterola	1.77 4.96 3.22 0.92 5.42	2.27* 4.94 3.07 0.83* 5.98*
* Označuje bistveno statistično spremembo

* Označuje bistveno statistično spremembo



Bistvene statistične spremembe so naslednje:

10-odstotno zmanjšanje ravni HDL holesterolaa („dober“ holesterol)
9-odstotno znižanje deleža skupnega holesterola glede na HDL holesterol
28-odstotno povečanje trigliceridov.

Vse zgornje spremembe so negativne in so dejansko nasprotne od želenih rezultatov.

Zaključimo lahko, da dieta povečuje tveganje bolezni srca in ožilja. Hkrati ne smemo pozabiti, da je dieta paradoksalna. Gre za tisto dieto, ki jo pogosto predpisujejo bolnikom s srčnimi obolenji in tistim z znaki hiperholesterolemije.

Dieta 2: Montignacova metoda

	Pred	Po 6 dneh
Trigliceridi Skupni holesterol LDL-holesterol HDL-holesterol Skupni holesterol/ HDL delež holesterola	2.00 5.25 3.41 0.93 5.71	1.31* 5.04 3.52 0.92 5.53
* Označuje bistveno statistično spremembo

* Označuje bistveno statistično spremembo


Vidimo lahko, da so ravni HDL-holesterola nespremenjene. Gledano v celoti se ravni holesterola rahlo znižajo. Razmerje skupnega holesterola glede na HDL holesterol se zato izboljša.

Bistvene spremembe so bile zabeležene pri ravni trigliceridov, saj so se zmanjšali za 35 odstotkov.

Razlike med ravnmi zadnjega dne diete 1 in zadnjega dne diete 2 so še večje, in sicer kar 70 odstotne.

Po mnenju profesorja Dumesnila trenutno na trgu ne obstajajo takšna zdravila, ki bi bila brez stranskih učinkov, in bi prinesla takšno radikalno zmanjšanje trigliceridov v tako kratkem času (6 dni).

Dieta 3: AHA, vnos kalorij zmanjšan na raven diete 2 (zmanjšano za 25 odstotkov glede na dieto 1).

	Pred	Po 6 dneh
Trigliceridi Skupni holesterol LDL-holesterol HDL-holesterol Skupni holesterol/ HDL delež holesterola	1.76 5.01 3.24 0.96 5.26	1.63 5.05 3.38 0.91 5.65*
* Označuje bistveno statistično spremembo

* Označuje bistveno statistično spremembo


Edina bistvena sprememba v tem primeru je negativna. Prišlo je do povečanja v deležu skupnega holesterola glede na HDL holesterol, kar je v nasprotju z želenimi učinki in posledično škodljivo.

Ostale meritve

Inzulin

Ob koncu vsake diete so bile narejene meritve ravni inzulina pri praznem želodcu in pri hiperglikemiji.
Pri Montignacovi metodi je bilo zabeleženo bistveno zmanjšanje teh parametrov, medtem ko pri drugih dveh dietah ni bilo zaznati občutnih učinkov.
Profesor Dumesnil meni, da rezultati pri Montignacovi metodi nakazujejo zmanjšanje hiperinzulinizma in inzulinski odpor. Dokazi so še toliko bolj presenetljivi, saj so bile meritve izvedene že po šestih dneh. Ugotovitve so prispevale k še močnejšemu prepričanju o tem, da odpor na inzulin (ki je v središču diabetesa tipa II) nedvomno izvira iz prehrane.

Velikost LDL molekul

Ta parameter se že smatra za dejavnik tveganja za bolezni srca in ožilja. Majhna velikost pomeni večji dejavnik tveganja in obratno.
Pri Montignacovi metodi je bilo ugotovljeno, da se je velikost gostih LDL molekul bistveno povečala, medtem ko pri ostalih dietah sprememb niso zaznali.
Profesor Dumesnil pojasnuje, da takšna hitra, pozitivna sprememba še ni bila zaznana zgolj ob spremembi vrste diete.

V tem kontekstu se je potrebno spomniti, da je J.P.Despres (ki je sodeloval v raziskavi) opisal usodno metabolično trojico, ki pomnoži tveganje koronarnega obolenja za dvajsetkrat.

To je pogosto predvsem pri moških, ki imajo težave z debelostjo trebuha, in je povezano z naslednjim:
Hiperinzulinizem
Povečan apoliprotein B (ki prenaša LDL-holesterol)
Povečanje ravni majhnih, gostih molekul LDL-holesterola.

žal je takšen lipidni profil pogost. Profesor Dumesnil meni, da je Montignacova metoda v takšnih primerih obetavna, še posebej zato, ker se takšni pacienti pogosto slabo odzovejo na tradicionalne diete in zdravljenja.

Zaključek

Raziskava potrjujejo domnevo, da uradni nasveti glede prehranjevanje, ki temeljijo na teoretičnih modelih, niso podprti z dejstvi. V določenih primerih so rezultati celo nasprotni od zastavljenih ciljev.
Raziskava potrjuje tudi to, da Montignacova metoda, katere poudarek je na metaboličnem potencialu hrane (predvsem GI karbohidratov), omogoča doseganje pozitivnih sprememb različnih metaboličnih parametrov v zelo kratkih časovnih obdobjih (6 dni). Te pozitivne spremebe vključujejo :
Spontano zmanjšanje vnosa kalorij brez občutka lakote
Zmanjšanje obsega in teže
Zmanjšanje glicemira in inzula tekom dneva
Zmanjšanje ravni inzulina med hiperglicemio
Zmanjšanje skupnega nivoja holesterola
Izboljšanje deleža skupnega holesterola glede na HDL holesterol
Izjemno zmanjšanje (za 35 odstotkov) ravni trigliceridov
Povečanje velikost gostih moekul LDL holesterola.

In kot posledice :

Zmanjšanje hiperinzulinizma in inzulinskega odpora.

Profesor Dumesnil zato zagovarja, da Montignacovo metodo omogoča učinkovito hujšanje, ne da bi občutili lakoto (to omogoča posamezniku, da ohranja vitkost in uživa v dolgoročnih rezultatih), poleg tega pa predstavlja močno sredstvo preprečevanje in zmanjševanje tveganj za bolezni srca in ožilja in diabetes tipa II.

Kljub temu, da so izsledki raziskave obetavni, se je profesor Dumesnil odločil za izvedbo nove raziskave.

Eno izmed predstavitev je zaključil z naslednjimi besedami:

„V tem kontekstu se moramo spomniti na rezultate raziskave prof. Walterja Willetta z Univerze v Harvardu. Z obsežnimi epidemiološkimi raziskavami (raziskava o zdravju bolniških sester, ki je vključevala 75 000 oseb, in raziskava, ki je vključevala 43 000 moških) je ugotovil, da obstaja povezava med glikemično vsebino hrane in tveganjem za koronarne bolezni ter pojav diabetesa II.

Rezultati njegove prve raziskave so zato pomembne epidemiološke potrditve premis, na katerih temelji glikemični indeks in uporabnosti le-tega pri vzpodbujanju zravnih prehrambenih navad. Študije so tudi dokaz, da imata inzulinska odpornost in diabetes tipa II izvor v prehranjevanju. Naslednji korak je ugotoviti, kako lahko koncept GI uporabimo kot osnova za dolgoročno terapijo.

(*)" Učinek nizkega GI – nizkomaščobne– visokoproteinske diete na atherogen metabolično tveganje moških z prekomerno debelim trebuhom
Jean G. Dumesnil, British Journal of Nutrition (2001), 86,
557-568 . Nov. 2001

Neuspeh nizkokaloričnih diet

Ameriški paradoks

Študija iz leta 1997 kaže, da so od leta 1980 do leta 1990 Američani zaužili 4 % kalorij in 11 % maščob manj. Kar se tiče nemastne hrane, je delež narastel iz 19% na 76%. Kljub temu je debelost v ZDA narasla na 31%. Avtorji raziskave, ki so jih rezultati presenetili, so študijo poimenovali Ameriški paradoks.

Raziskava pa je enostavno potrdila dejstva – med debelostjo in kalorijami ni korelacije.

Kalorije ne prispevajo k povečanju telesne teže.

Francoski profesor Jacques Fred je v komentarju študije SUVIMAX (2) komentiral, da pridobljene informacije razkrivajo, da ljudje v bistvu ne uživajo večjih količin lipidov (maščob), kot se pogosto smatra.

Francoska raziskava, ki je vključevala več kot 14 000 posameznikov, katerih prehranjevanje so opazovali v časovnem obdobju 8 let (od leta 1995 do 2003), je dokazala, da so moški zaužili povprečno 2200 kalorij dnevno, ženske pa 1600. Številka je bila nižja kot so pričakovali, bila pa je tudi nižjo od priporočenega dnevnega vnosa kalorij. Kljub 6-odstotnemu zmanjšanju vnosa kalorij, se je povprečna telesna teža tistih, ki so sodelovali v raziskavi, povečala za 30 odstotkov.

Druga študija, ASPCC (3), ki so jo izvedli na reprezentativnem vzoru Francozov in je bila objavljena leta 1997, dokazuje, da je dnevni vnos kalorij precej nizek. Študija dokazuje, da ljudje zaužijejo manj kalorij od priporočenega dnevnega vnosa, ki ga priporočajo strokovnjaki.

Profesor Creff je že poročal o podobnih ugotovitvah, ki jih je pridobil na podlagi statistik z zdravniških pregledov ljudi s povečano telesno težo v bolnišnici Saint-Michel v Parizu. Ugotovil je, da več kot 50 % ljudi, ki ima povečano telesno težo, dejansko zaužije malo hrane.

Številne študije, ki so preučevale otroke (stare 4 in 5 let), so prišle do enakega zaključka: telesna teža ni odvisna od vnosa kalorij.

To je bilo še posebej očitno pri Rusih, saj 56% žensk, starih nad 30 let, trpi zaradi prekomerne teže, njihov dnevni vnos kalorij pa je manjši kot 1500.

Statistike poudarjajo pogostost prekomerne teže pri kmetih, obrtnikih in delavcih v tovarnah. To je še posebej presenetljivo, saj so pri teh poklicih potrebni veliki fizični napori. Kako lahko še vedno verjamemo uradnim priporočilom strokovnjakov, ki vztrajajo na prepričanju, da je eden glavnih vzrokov prekomerne teže pomanjkanje fizične vadbeč

Pridobivanje teže ni odvisno od dejavnika energije

Globalno gledano je vnos kalorij v zahodnih državah od 30 do 35 odstotkov nižji kot je bila pred 50 leti. Paradoksalno pa se je debelost povečala za 400 odstotkov v enakem obdobju. V Franciji danes za debelostjo trpi štirikrat več ljudi kot v šestdesetih letih.

Približno 20 odstotkov Indijcev je v zadnjih 20 letih postalo debelejših, čeprav je večina od njih še vedno vegetarijancev in zaužijejo zmerne količine kalorij.

Porajata se dve vprašanji : Kako lahko znanje, ki je na razpolago, uporabimo za izboljšanje zdravja ljudič Najprej pa se moramo vprašati, kako lahko strokovnjaki za diete še vedno ignorirajo nekatera dognanja.

V nasprotju s prepričanjem, ki je veljalo dolgo časa, faktor energije (kalorije) ni ključ za razumevanje povečanja telesne teže. Načelo, na katerem temeljijo nizkokalorične diete, je tako napačno. Sprejeti moramo napredne ugotovitve in jih uporabiti za zmanjšanje posledic napak, ki so bile storjene.

Napake, ki so bile storjene

Nizkokalorijske diete, ki so jih priporočali strokovnjaki, niso le popolnoma neuporabne, temveč so tudi nevarne. Statistike, na primer tiste, ki jih je uporabil profesor Van Gall, kažejo na to, da je manj kot 5 odstotkov primerov uspešnih.

Gre za smešen odstotek, še posebej, če ga primerjavo s podatki o uspešnih primerih prenehanja kajenja in prenehanja prekomernega uživanja alkohola (15% in 25%), pri čemer lahko trdimo, da je slednje precej težje.

Naša telesa se prilagajajo na zmanjšan vnos kalorij

Nizkokalorijske diete so neuporabne, saj naše telo ob zmanjšani količini vnosa kalorij avtomatično optimalno izkoristi energijo, ki je na razpolago. Naše telo zna optimizirati količino kalorij, zato tudi v primeru, ko se vrnemo k normalnem vnosu kalorij (kar moramo obvezno storiti po dieti), naše telo, ki se je naučilo shranjevati maščobe, preostale kalorije enostavno shrani kot odvečno težo. Obstaja možnost, da bomo pridobili še več telesne teže, celo ko ponovno začnemo z normalnim vnosom kalorij.

Profesor Brownell (6) je ta fenomem potrdil s testi, ki jih je izvajal na živalih. živalim se je teža povečevala in zmanjševala, toda vsakič, ko je bila dieta spremenjena (od nizkokalorijske k visokokalorijski in obratno), so bili rezultati še toliko bolj nazorni. Rezultat prve diete je bil hitro in bistveno zmanjšanje teže. Z vsako nadaljnjo dieto je postalo povečanje teže bolj enostavno. To dokazuje, da se naš metabolizem prilagaja na zmanjšan vnos kalorij.

Pomanjkanje kalorij lahko posledično zmanjša količino energije, ki jo porabimo, tudi za 50 %. Problem je v tem, da ko se vrnemo na običajen vnos kalorij, se naše telo ne prilagodi tako, da shrani manj maščobe. Telo nadaljuje s shranjevanjem maščobe, kar povzroči, da pridobimo še več telesne teže.

Številne študije dokazujejo, da dolgotrajne nizkokalorijske diete izzovejo upor pri zmanjšanju teže (7). Poleg tega se nizkokalorijske diete tveganje, saj povzročijo pomanjkanje mikrohranil (solni minerali, vitamini, oleo elementi, osnovne maščobne kisline), ki so potrebni za normalno delovanje našega organizma. Brez njih naše telo postane šibko in lahko utrpi kronično utrujenost, naš imunski sistem pa postane manj imun. K temu prispeva še dejstvo, da nezadostnost proteinov lahko povzroči zmanjšanje mišične mase, ki jo nadomestijo maščobne obloge.


Strokovnjaki za prehrano ne želijo priznati napak

Nizkokalorijsko načelo je predstavljalo finančno jedro številnim industrijam in posameznikom: prehrambeni industriji, farmacevtski industriji, javnim in zasebnim centrom za zmanjševanje telesne teže, zdravstvenim institucijam in zdraviliščem, centrom talasoterapije, strokovnjakom za prehrano, strokovanjakom za diete, če jih omenimo le nekaj. Jasno je torej, da je sporočilo o tem, da njihovi produkti in storitve niso tako čudežni, kot zagotavljajo, težko sprejemljivo. Še težje je sprejeti, da gre za neuporabne in celo nevarne zadeve.

Na zdravstvenih konvencijah se novinarji tematiki pogosto previdno izognejo. Nekatere znane osebnosti so k temi pristopale posredno in neposredno. Profesor Arnaud Basdevant je v radijski konferenci leta 1990 potrdil, da je najboljši način za zmanjšanje telesne teže upoštevanje diet. Leta 1993 je profesor Marian Affelbaum šokiranim kolegom oznanila naslednje: „Da, iz vseh nas so se delali norca.“

Profesor W. Willett, eden najbolj prinanih epidemiologov v ZDA, je bil eden redkih, ki so imeli pogum za oznanitev velike škode, ki so jo povzročile nizkokalorijske diete (8). Po njegovem mnenju priporočila o takšnih dietah niso bila vredna niti papirja, na katerega so bila napisana. Izjavil je, da so „priporočila prispevala k širjenju debelosti“.

Štetje kalorj je absurdno

Štetje kalorij, tako kot večina tradicionalnih dietnih dogm, predstavljajo le teorijo in niso dejstva. Gre za nesmiseln pristop, ki je popolnoma neučinkovit.

Naslednjih sedem razlogov to razjasni:

Makro hranila: če želimo šteti število kalorij, ki jih vsebuje naša hrana, moramo najprej določiti makrohranilno vsebnost hrane. Težava s preštevanjem kalorij je, na makrohranila vplivajo številni dejavniki, kar povzroči tudi različno kalorično vsebnost hrane

Glede na diagrame Anne Noël’s (*) v 100g klobase najdemo 14 proteinov (14g x 4 Kcal = 56 Kcal) in 38g lipidov (38 x 9 Kcal = 342 Kcal), kar skupaj znaša 398 Kcal.

V Franciji najbrž obstaja 10 000 različnih načinov za pripravo klobas, kar pomeni, da se kalorična vrednost lahko razlikuje tudi od 15 do 20 odstotkov. Pri nekaterih proizvodih, kot je sesekljano meso, se količina kalorij pri različnih pripravah razlikuje tudi do 40 odstotkov.

Količina kalorij, ki jih vsebuje zrezek, je odvisna tudi od krmila živali (naravno ali industrijsko), kako je bilo žival rejena in morebitne kemične terapije (antibiotični hormoni). Dejanska vsebnost kalorij se posledično lahko razlikuje od 15 do 30 odstotkov.

Pri ribah je količina kalorij odvisna od lokacija ulova kot tudi od letnega časa.

Poleg tega se količina kalorij v naši hrani spreminja tudi z načinom priprave (kuha, peka, žar).

Sklenemo lahko, da je dodeljevanje kalorij izključno teoretično in napačno.

Vlakna: teoretične ocene nikoli ne upoštevajo vloge vlaken pri absorbciji hidratov in maščob. Vlakna, vsebovana v naši hrani, zmanjšajo količino absorbiranih kalorij.

črevesna absorbcija: Profesor G. Slama je pokazal, da škrobi niso nezamenjljivi. Nekateri škrobi, kot je na primer lentil, imajo lahko enako vsebnost maščob in posledično enako vsebnost kalorij. Ne glede na to pa to ne pomeni, da se bodo kalorije absorbirale na enak način.
Enaka stvar se zgodi s kalorijami lipidov, katerih stopnja absorbcije skozi črevesno steno je odvisna od tega, kje v trigliceridih se nahajajo maščobne kisline.

Maščobne kisline: nasičene maščobne kisline se težje razgradijo in se pogosteje od mono nasičenih maščobnih kislin shranijo kot maščoba .

Polinastičene maščobne kisline (omega 3), ki jih najdemo pri ribah, se nikoli ne shranjujejo. Stimulirajo celo metabolični metabolizem, ki spodbuja zmanjševanje telesne teže.

Razdelitev obrokov na manjše dele: enaka količina hrane (v smislu kalorij), razdeljena na od tri do šest različnih obrokov, povzroči različne ravni porabe energije. Na več obrokov kot razdelimo kalorije, več kalorij porabimo.

Kemično okolje: Teoretične ocene ne upoštevajo kemičnega okolja hrane v črevesju. Enake količine zaužitega sladkorja (saharoze) imajo lahko zelo različen vpliv na ravnen sladkorja v krvi. če sladkor zaužijemo po jedi, bo imelo to zelo malo vpliva na raven sladkorja, medtem ko se pri zaužitju sladkorja pred obrokom ravni sladkorja v krvi povišajo.

Zgornji seznam, ki seveda ni popoln, zadostuje za premislek o tem, da je preštevanje kalorij kot sredstvo zmanjševanja telesne teže, absurdno.

če strokovanjaki za prehrano ne želijo spremeniti dokazov, je odločitev za informiranje o zdravju na strani posameznikov.



Znanstvene raziskave :

(1) Adrian F. Heini “Divergent trends in obesity and fat intake patterns : The American Paradox”. The American Journal of Medicine 1997.

(2) Hercberg S. & coll. “Result of a list of a pilot study of the SUVIMAX project”. Rev. Epidemiol. Santé Publique 1995 ; 43 : 139-146

(3) Rigaud D., Giachetti I., Deheeger M., Borys JM., Volatier J.L., Lemoine A., Cassuto D.A., (1997) “Enquête Française de consommation alimentaire I. Energie et macronutriments. » (ASPCC) Cahiers Nutrition & Diététique, 32, 379-389

(4) Bellisle F. « Obesity and food intake in children : evidence for a role of metabolic and /or behavorial daily rythms » Appetite 1988, 11, 111-118

(5) Rolland-Cachera MF., Bellisle F. “No correlation between adiposity and food intake : why are working class children fatter č” Am.J.Clin.Nutr., 1986, 44, 779-787
Rolland-Cachera MF., Deheeger M. “Adiposity and food intake in young children : the environmental challenge to individual susceptibility” Br.Med.J. 1988, 296, 1037-1038

(6) Brownell KD. “The effects of repeated cycles of weight loss and regain in rats” Phy.Behaviour 1986, 38, 459-464

(7) Louis-Sylvestre L. « poids accordéon : de plus en plus difficile à perdre » Le Généraliste, 1989 ; 1087 ; 18-20

(8) Science & Avenir (février 1999)

(9) Bellisle F, Rolland-Cachera MF, Deheeger M et Guilloud-Bataille M. “Obesity and food intake in children : evidence for a role a metabolic and/or behavorial daily rhythms” (Appetite, 1988, 11 : 111-118)

(10) Armstrong S, Shahbaz C and Singer G. “Inclusion of meal-reversal in a behavior modification program for obesity” (Appetite, 1981, 2 : 1-5).

(11) Halberg F. “Protection by timing treatment according to bodily rhythms. An analogy to protection by scrubbing before surgery”. (Chronobiologia, suppl. 1, 23-68, 1974).